|
BIRO PROSTOR |
|||||||||
|
biro za arhitekturo in urbanizem |
|||||||||
|
| nazaj | naslovnica | |
|||||||||
|
Božidar Rustja Uvodni nagovor organizatorjev o namenu in cilju strokovnega srečanja nam z mislijo »zakaj sploh planirati, upamo, ni več vprašanje« (1) podaja vzpodbudno iztočnico. V nadaljevanju te misli pa se bomo vendarle bolj podrobno posvetiti vprašanju, koliko je v sistemu prostorskega planiranja, kakršnega ta čas oblikujemo v Sloveniji, omogočen eden temeljnih mehanizmov, s katerim uresničujemo prostorsko planiranje, to je mehanizem »usklajevanja interesov v prostoru«, oziroma »načelo celovite obravnave in usklajevanja različnih prostorskih potreb«, če se izrazimo z besedami prihajajočega zakona. Kratek pregled ureditve tega vprašanja v posameznih sektorskih področjih, nam bo v zvezi s tem odkril naslednjo podobo: Področje kmetijskih zemljišč (2) je žal tudi v novi ureditvi obdržalo velik del avtonomnosti, ki ga je tako zelo označevala že doslej: kljub opredelitvi, da se zemljišča, primerna za kmetijsko pridelavo, »določijo v planskih aktih« in kljub možnosti, da se ta zemljišča v določenih primerih lahko namenijo nekmetijski rabi tudi v planskih aktih lokalne skupnosti, je namreč osrednji obseg izjemoma dopustne nekmetijske rabe ostal nespremenjen in usklajevanje v prostoru omejeno. Podobno načelo, čeprav manj izrazito, pa je prisotno tudi na področju gozdnih zemljišč (3): nacionalna politika sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, usmeritve za ohranitev in razvoj gozdov ter pogoji za njihovo izkoriščanje oziroma večnamensko rabo se sicer določijo »s programom razvoja gozdov«, ki ga Državni zbor sprejme samostojno, neodvisno od sistema prostorskega načrtovanja; a vsaj načrti za gospodarjenje z gozdovi, s katerimi se določijo pogoji za usklajeno rabo gozdov in poseganje v gozdove ter gozdni prostor, se na tem področju sprejemajo po določbah predpisov o urejanju prostora. Drugače je urejeno že področje javne cestne infrastrukture (4): cilji, strategija in temeljne naloge pri razvoju in vzdrževanju državnih cest se določijo v »strategiji razvoja in vzdrževanja državnih cest«, natančneje pa še v »nacionalnem programu«, ki ju samostojno sprejme Državni zbor, neodvisno od sistema prostorskega načrtovanja. In tudi področje telekomunikacij (5), kjer se dolgoročni razvoj telekomunikacijskega omrežja in storitev, vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje… določijo z »nacionalnim programom«, ki ga ravno tako samostojno in mimo sistema prostorskega načrtovanja sprejme Državni zbor. Bodoča ureditev (6) pa bo, kot kaže, dolgoročno načrtovanje preprosto prezrla… Še bolj pa sta v sistem prostorskega načrtovanja zarezali področji varstva kulturne dediščine (7) in varstva narave (8) (in ne več naravne dediščine!). Po novi ureditvi področja kulturne dediščine mora pripravljalec aktov s področja urejanja prostora kot obvezno sestavino za presojo vplivov na nepremično dediščino upoštevati »strokovne zasnove za varstvo dediščine«, ki so »obvezna sestavina strokovnih podlag za državni prostorski plan in osnutkov lokacijskih načrtov infrastrukturnih objektov državnega pomena, ter obvezna podlaga oziroma izhodišče pri izdelavi strokovnih podlag za občinske prostorske plane in drugo urbanistično dokumentacijo lokalnih skupnosti«. Kaj za prostorsko načrtovanje pomeni nova ureditev področja varstva narave pa najbolj zgovorno ilustrirajo pogoji »obveznega upoštevanja pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin«, ki so v besedilu novega zakona uporabljeni (vsaj) na osmih mestih:
Nedavna nova ureditev področja rudnin (9) se zato zdi z vidika prostorskega načrtovanja kar nenavadno razumna: cilji, usmeritve in pogoji za usklajeno raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin v državi, najvišja možna stopnja njihovega izkoriščanja… se določijo »z državnim programom gospodarjenja z mineralnimi surovinami«, pri čemer je splošni načrt gospodarjenja z mineralnimi surovinami »strokovna podlaga za izdelavo prostorskih sestavin planskih aktov države in lokalne skupnosti«. A je zato ureditev področja energetike (10) spet podobna prejšnjim: dolgoročni razvojni cilji in usmeritve energetskih sistemov in oskrbe z energijo, vlaganja v javno infrastrukturo... se določijo »z nacionalnim energetskim programom«; ta mora biti sicer v skladu s prostorskimi in drugimi razvojnimi akti Slovenije, a njegova navezava v sistem prostorskega načrtovanja ni določena. In podobna bo očitno tudi ureditev področja varstva voda (11): državna politika upravljanja z vodami naj bi se določila »s programom upravljanja z vodami«, ki ga samostojno sprejme Državni zbor. Za njegovo izvedbo se izdelajo načrt upravljanja vodnih območij in načrti upravljanja povodij, ti pa so »podlaga za izdelavo prostorskih planov (načrtov) države«; še več: v prostorski plan se deli načrtov prenesejo kot »obvezne sestavine«. Navedeni pregled nam tako pravzaprav ne utemeljuje uvodoma povzetega optimizma. Prej nam odpira vprašanje, ali je celovito prostorsko načrtovanje sploh še mogoče? Ali je usklajen prostorski razvoj res še mogoče doseči s »celovito obravnavo in usklajevanjem različnih sektorskih potreb in interesov« (12) -ali pa dejansko prostorsko načrtovanje vse bolj (p)ostaja le še tehnični prikaz vnaprej določenih varstvenih režimov in področnih nacionalnih programov? Ob načinu, na katerega sta v sistem prostorskega načrtovanja zarezala ureditev področja varstva okolja (13), kasneje že omenjena ureditev področja varstva narave, in nedavno tudi ureditev področja regionalnega razvoja (14) pa se postavlja celo vprašanje, ali nam je sploh še razumljiva temeljna vsebina (podmena) prostorskega načrtovanja: nam gre za »urejanje prostora«, ali morda za »varstvo okolja«, ali morda za »varstvo narave« (če že »skladen regionalni razvoj« spričo velike nedorečenosti za trenutek pustimo ob strani)... (15) Ob koncu tisočletja, kot radi pravimo temu času, se nam zato -žal- ne bi smelo odpirati le vprašanje ključnih vzvodov urbanističnega in prostorskega planiranja, ampak predvsem tudi vprašanje samega sistema prostorskega načrtovanja. V ospredju odgovora na to vprašanje pa bi nam morala biti (vsaj) dva njegova bistvena vidika: vprašanje celovitosti tega sistema in njegove notranje usklajenosti. V zvezi s pojmom celovitosti sistema se zdi potrebno ponoviti, da sistema prostorskega načrtovanja prav gotovo ne bomo uveljavili samo z (novim) zakonom o urejanju prostora. Še tako obsežne razprave, ki se bodo v zvezi z njim odvijale in se ne bi korenito dotaknile tudi druge področne zakonodaje, bodo torej ostale v veliki meri neplodne. Pri tem pod pojmom celovitosti ne gre razumeti le potrebe, da bi instrumente prostorskega načrtovanja vključili v predpise, ki posredno vplivajo na rabo prostora, kot so to npr. predpisi s področja nepremičninske zakonodaje, davčne politike... Še veliko bolj je pomembna sistemsko enotna ureditev tistih področij, ki neposredno vplivajo na rabo prostora - lahko bi temu rekli »vertikalna usklajenost sistema prostorskega načrtovanja«. Znotraj vsakega od posameznih sektorskih področij se namreč odpira tudi segment razvojnih aktivnosti, to je področnega planiranja in načrtovanja (poleg investicij in graditve ter izvajanja same dejavnosti); zaradi tega bo sistem prostorskega načrtovanja celovito zaokrožen šele takrat, ko bodo temeljna načela prostorskega načrtovanja vgrajena tudi v segment razvojnih aktivnosti vsakega od teh sektorskih področij. Konkretno torej takrat, ko bo tudi v vsako od področnih zakonodaj vgrajeno načelo »usklajevanja sektorskih potreb in interesov v prostoru« in ko se bodo področni nacionalni programi ali varstveni režimi lahko uveljavili šele, ko bo tako usklajevanje v prostoru opravljeno v postopku priprave prostorskega plana države ali lokalne skupnosti. Poenostavljeno bi lahko takšen sistem
prostorskega načrtovanja ilustrirali z naslednjo shemo: V zvezi s pojmom notranje usklajenosti sistema prostorskega načrtovanja pa se zdi potrebno ponovno spomniti na (ustavno) uveljavitev načela dvojnega upravljanja vseh dejavnosti, ki vzpostavljajo življenje v družbi: državno upravo in lokalno samoupravo, in na načelo njune ločenosti. Ločenost upravljanja namreč nujno pomeni tudi potrebo po členitvi sistema prostorskega načrtovanja na zadeve prostorskega načrtovanja države in zadeve prostorskega načrtovanja lokalne samouprave. Tako kot povsod, kjer nastopajo ločnice, pa je tudi v členitvi sistema prostorskega načrtovanja pomembna jasna opredelitev razmejitve med obema nivojema ter jasna opredelitev načinov njunega srečevanja in sodelovanja. In podobno kot bi morala biti temeljna načela prostorskega načrtovanja vgrajena v segment razvojnih aktivnosti vsakega od sektorskih področij, tako tudi za notranjo usklajenost tega sistema ni dovolj, če sta razmejitev in povezovanje določena mimo sektorskih področij (npr. zgolj v zakonu o urejanju prostora ali pa celo samo z aktom ministra, kot je to predvideno z novo ureditvijo prostorskega načrtovanja): če naj bosta ti opredelitvi jasni in od vseh sprejeti, ju je potrebno vgraditi v sistemsko ureditev vsakega od teh sektorskih področij. Pri tem se nam kot mesto srečevanja države in lokalne skupnosti razumljivo vedno znova odpira vprašanje »vmesnega nivoja« in zadrege z regijami, ki ne obstajajo (in seveda brez spremembe ustave tudi ne bodo obstajale) ter pokrajinami, ki ostajajo povsem nedorečene. A vendar nam to vprašanje tudi v obdobju do njegove sistemske ureditve ne bi smelo predstavljati nepremostljive ovire: nedavna ureditev področja regionalnega razvoja nam je lahko nazoren primer, da ga je možno razrešiti tudi povsem pragmatično (16). Primer take pragmatične rešitve pa so lahko »regionalne« razdelave državnega prostorskega plana, ki se izdelajo za prostorsko zaokrožena območja, vendar tako, da se z njimi razdela celotno območje države (in ne območje posameznega državnega posega v prostor ali posamezno zavarovano območja, kot je to predvideno z novo ureditvijo prostorskega načrtovanja). Poenostavljeno bi lahko takšno razčlenitev
sistema prostorskega načrtovanja ilustrirali z naslednjo shemo: Takšna razčlenitev seveda v ničemer ne onemogoča strokovnega sodelovanje države in lokalne samouprave v prostorskem načrtovanju, niti ne konstruktivnega ustvarjanja skupnih prostorskih rešitev, če sta le obe na tako ustvarjanje resnično pripravljeni; omogoča pa jasno strukturiranje javnega interesa in s tem primernejše arbitriranje takrat, ko do konstruktivnega ustvarjanja skupnih rešitev zaradi različnih interesov ne prihaja. Predvsem pa zahteva, da je tudi vsak posamezen »nosilec prostorskega načrtovanja« na ravni države zavezan k razdelavi (in uskladitvi z lokalno skupnostjo, kjer je to potrebno) državnih prostorskih elementov in režimov do potrebne -predpisane- stopnje natančnosti. Ta razdelava bi nato tvorila logično in jasno podlago za prostorsko načrtovanje na lokalni ravni - zaradi česar bi se lahko preprosto nehali ukvarjati tudi s takoim. »obveznimi izhodišči« v sedanjem prostorskem načrtovanju, predvsem pa z absurdnimi situacijami, ko se zadeve urejanja prostora v domeni države konkretizirajo v procesu prostorskega načrtovanja lokalne skupnosti, oziroma ko država v domnevno »partnerskem odnosu« sočasnega načrtovanja nadzira v prostorskem načrtovanju lokalne skupnosti tiste vsebine, ki jih sama (še) ni bila sposobna konkretizirati… V zaključku bi lahko dejali, da s povedanim pravzaprav nismo načeli posebej novih, doslej še nenakazanih stališč. In ravno zato nam je lahko smer, v katero se v tem času giblje ureditev področja prostorskega načrtovanja, še toliko bolj nerazumljiva... Opombe: |
|||||||||
