BIRO PROSTOR

           
     

biro za arhitekturo in urbanizem

           
     

| nazaj | naslovnica |

   
                   
     

Božidar Rustja
MED IZVIRNIM IN IZVORNIM NOVE GORICE
(k kontekstu bodočih posegov v mestu)

članek v reviji Arhitektov bilten 103-104, Ljubljana, 1990

"Nič ne bi bilo problematično, če ne bi obstajali vsaj dve alternativi, vsaj dve povsem različni predstavi o bodoči podobi mesta. Ena trdi, da je Nova Gorica "moderno", vrtno mesto in kot tako samosvoja. Druga pa, ki trdi, da je to zabloda, da zaradi nedoslednosti vedno bolj postaja nečitljiv konglomerat in da je zgoščevanje mesta priložnost za transformiranje v nekaj povsem drugega, starim mestom podobnega".

"Če je Nova Gorica mesto Moderne (vsaj po prvotni zasnovi), potem je kontekst bodočih posegov v mesto, če hočemo biti zvesti izvorom, lahko le Moderna, vzpostavljena kot tradicija.
Verjetno to pomeni kritično preverjanje tistih točk, kjer je Moderni spodletelo, ter na teh točkah graditi nove utopije." (1)

Zgornje besede najbrž najbolj značilno nakazujejo številne dileme, ki se nam odpirajo ob vprašanjih nadaljnjega prostorskega razvoja mesta, in ki jim ta čas še ni videti konca. Dodali bi, da značilno nakazujejo tudi precejšnje razsežnosti pojava, ki smo ga poimenovali "neomodernizem" (2), in ki se je prav ob Novi Gorici, ki sta jo od vseh naših mest najbolj zaznamovala moderni urbanizem in moderna arhitektura, razvil najbolj in najhitreje. Bistvo teh dilem pa se v razpravah slejkoprej osredotoča na eno samo točko: na predpostavko "če hočemo biti zvesti izvorom", ali konkretneje: na vprašanje ali zastavlja Moderna (moderni urbanizem) mestu Nova Gorica kontekst "izvora" - ali nasprotno le njenega "izvira"...

V pričujočem razmišljanju se bomo zato posvetili predvsem temu vprašanju. Prvo izhodišče si bomo zastavili kar s pomočjo razlage obeh pojmov, kot ju podaja Slovar slovenskega knjižnega jezika (3). Pojem izvornega po tej razlagi zajema "značilnosti glede na prvotno pripadnost, prvotne sestavine", pojem izvirnega pa nekaj "kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa". Iz tega izhodišča si bomo zastavili dve vprašanji: kaj torej je prvotnost (prvotna pripadnost) arhitekture, in dalje, katere so torej tiste sestavine, ki to pripadnost izražajo? Ali če vprašamo nekoliko drugače: če je arhitektura (nekoliko poenostavljeno rečeno) "razrešitev določenega problema s prostorsko formo" (4), kateri je torej tisti problem ki ga arhitektura razrešuje; in dalje: kako ga razrešuje, na kakšen način. Ali s pomočjo prispodobe: če je arhitektura -četudi specifična- oblika jezika, kaj tedaj arhitekturno delo v osnovi pripoveduje, in kako to vsebino pripoveduje?

Odgovor na prvo vprašanje bi začrtali z (že večkrat zapisano) ugotovitvijo, da arhitektura nastaja kot posledica najelementarnejše človekove potrebe: potrebe po zatočišču, bivališču, potrebe po domu.
To sicer ne pomeni, da arhitektura že sama na sebi predstavlja človekov dom. Arhitektura najprej le omejuje naravni prostor v zavetje hiše (naselja, krajine), ki človeku nudi okvir fizične varnosti, in preko tega tudi okvir njegove psihične stabilnosti. Na tej osnovi pa se nato bivališče postopoma prične preobražati v prostor njegovega stalnega bivanja, in s tem, ko si ga prilagaja lastnim potrebam in lastni individualnosti, postopoma tudi v njegov dom. Od tod dalje pa se hkrati novonastali pojem "doma" vse bolj materializira predvsem v podobi hiše; ali kot bi tudi lahko rekli: "človek prične vzpostavljati svojo identiteto v hiši".(5) Še danes, kadar govorimo o domu, uporabljamo prispodobe o "strehi nad glavo", o "zavetju domačega krova", o "vračanju za domače duri"..., in še danes vsi ti pojmi v nas vzbujajo nek poseben občutek notranje umirjenosti in spokojnosti.

Prvotnost arhitekture, problem ki ga arhitektura razrešuje, bi tako lahko povzeli, je potemtakem predvsem problem omogočanja, sooblikovanja človekovega doma; arhitekturno delo, bi lahko rekli, pripoveduje o človekovemu domu.

Ob tem je sicer potrebno poudariti, da moramo pojem doma razumeti večplastnosto in celovito. Večplastno v tem smislu, da se zavedamo, da enako kot predstavlja posamezna stavba bivališče posamezniku, tudi celota mesta oblikuje kraj domovanja neke skupnosti, in tudi območje kulturne krajine oblikuje prostor bivanja neke družbe. Celovito pa v tem smislu, da se zavedamo, da je enako kot sam človek tudi njegov "dom" preplet fizičnih in duhovnih razsežnosti. Tako kot domačije ne sestavljajo le kuhinja, kamre in hlevi, ampak še posebej tudi nepogrešljiv "bohkov kotek" v kuhinji, tudi mesta ne tvorijo le stanovanjske hiše in ulice, ampak tudi katedrala in trg ob njej, krajino pa na podoben način zaznamujejo kot "obljuden prostor" cerkvice na gričih in znamenja ob poteh. Slednje poudarjamo predvsem zato, ker zgodovinarji in arheologi navajajo, da so bile prve stavbe ob človekovem prehodu iz votline namenjene le svetiščem - vedar tega ne razumemo kot negiranje osnovne misli, da je arhitektura posledica najelementarnejše človekove potrebe po domu...

In ko smo tako začrtali prvotnost in bistvo arhitekture, lahko bolj razumemo tudi razliko med arhitekturo in ostalimi zvrstmi umetnosti (likovnimi umetnostmi, glasbo, literaturo...): če namreč druge umetnosti po svojem bistvu stremijo predvsem k osvobajanju posameznika iz ujetosti v določen družbeni in prostorski okvir, arhitektura nasprotno te razsežnosti ne more imeti, saj s tem, ko sooblikuje prostor človekovega bivanja, slehernega posameznika nasprotno vpenja v ta isti okvir, ga navezuje na kraj njegovega bivanja... Kar bi posledično moralo zarisovati tudi pomembno razliko v načinih snovanja umetniškega in arhitekturnega dela: če je cilj prvega "z očarljivim ustvarjalnim navdihom" (6) oblikovati individualno umetniško izpoved, "ko človek za trenutek občuti krila večnosti" (7), bi se nasprotno moralo snovanje arhitekturnega dela usmerjati v oblikovanje kraja bivanja, ki mora biti končen in omejen, da bi ga sploh lahko sprejeli kot dom. Ne maram neskončnosti, ker v neskončnosti človek ni doma, pravi Gaston Bachelard (8). Snovanje arhitekturnega dela naj bi se torej usmerjalo "k tistim skritim dimenzijam, k tisti simboličnosti, ki to dolino in to hišo pretvarja v domačijo, kar dela arhitekturo za temeljno komponento bivanja (9). In arhitekture tedaj ne bi smeli dojemati kot umetnost "ker in v kolikor je umetno oblikovana", marveč le tedaj, "ko odpira prostor-prostost in ga postavlja na zemljo, ki se spremeni v domačijo"... (10)

Odgovor na drugo uvodno vprašanje (vprašanje na kakšen način arhitektura razrešuje problem oblikovanja človekovega bivališč, ali s primero: kako arhitektura "govori", se zdi potrebno razčleniti na dveh nivojih:

a. da bi zatočišče preraslo v naš dom, moramo to zatočišče najprej sprejeti ("odčitati") kot prostor, ki je sploh namenjen človekovemu bivanju, kot "hišo"; da bi vsebino nekega sporočila dojeli, moramo najprej sploh razumeti pomen izrečenih besed.
"Razumljivo pa bo sleherno sporočilo šele potem, ko se podredi shematizaciji in konvencionalizaciji ter tako preide iz območja osebnih pomenov v območje medčloveških razmerij. ...Popolnoma osebno in spontano, neposredno doživetje brez sleherne konvencionalne in stereotipne prvine je samo mejni pojem, abstraktna miselna podoba, ki v resnici ne predstavlja ničesar." (11) Razumljivosti sistema pomenov v prostoru je tedaj predpogoj razpoznavnost prostorskega sistema. (12)

b. da bi ta hiša postala naš dom (in to mesto naše mesto) pa mora obenem preraščati značilnosti občega in konvencionalnega s pečatom svojskosti, ju nadgrajevati z lastno individualnostjo, konkretnim in novim (tako kot je sleherna nova pripoved, z izjemo citata ali plagiata, tudi ob isti vsebini vedno odraz konkretnega pripovedovalca in njegovega lastnega doživljanja in interpretacije pripovedi). Sleherno arhitekturno delo mora tedaj ob razpoznavnosti zajemati tudi vse spečificnosti konkretnega, enkratnega in samo sebi lastnega.

Arhitektura, zato lahko povzamemo, oblikuje prostor človekovega bivališča na eni strani z univerzalnostjo, ki omogoča razpoznavnost in razumljivost arhitekturne forme, ter na drugi strani s posebnostjo, ki omogoča individualnost in svojskost te forme. Arhitekturna pripoved, bi lahko rekli, bazira na besednem zakladu avtonomnega jezika (ki se tako kot vsak živ jezik postopno razvija in dopolnjuje, a se vendarle nikoli ne more hipoma zamenjati - kar s svojim neuspehom tako prepričljivo ilustrira ideja esperanta), ki pa je v konkretni pripovedi obarvan z značilnostmi narečja, čigar besede pridobijo svoj polni pomen šele v celoti stavka, in kjer je vsebina pripovedi nadgrajeno z interpretacijo pripovedovalca. To pa pomeni, da bo arhitekturna forma razpoznavna in razumljiva tedaj, ko bo temeljila na tistih osnovnih značilnostih, ki so v določeni družbeni in prostorski sredini označevale forme stavb ali mestnih prostorov enakih ali sorodnih vsebin, ko bo torej temeljila na značilnostih glede na prvotno pripadnost in prvotne sestavine, ko bo torej IZVORNA. In da bo arhitekturna forma enkratna tedaj, ko bo izražala svojskost in individualnost uporabnika, konkretnega prostorskega konteksta in značilnosti konkretnega časa, ter ko bodo ti elementi zaokroženi v enovito celoto; ko bo torej upoštevala in odražala tudi vse tisto, kar pogojuje nastanek konkretnega arhitekturnega dela, ko bo torej IZVIRNA.

Zdi se, da na tem mestu lahko sklenemo razumevanje pojmov izvornega in izvirnega v arhitekturi: če izvorno zajema sklop v preteklosti že izoblikovanih in zato razumljivih občih značilnosti sorodnih arhitekurnih del, tedaj pojem izvornega zajema generativno arhitekturno gramatiko, arhitekturno tipologijo: "tista temeljna pravila, ki orisujejo vrsto sorodnih objektov, kot so si sorodni vsi templji, vse katedrale, vse palače, vsi slovenski kozolci"... In ki na ta način "vnaša jo v današnji svet tudi z vsakokratnim novim del naše preteklosti, ki je nujen, da tudi novo prepoznamo kot domače tlo." (13)
In če se v izvirnem vzpostavlja samosvojost, enkratnost arhitekturnega dela, tedaj pojem izvirnega zajema normativno arhitekturno gramatiko: individualnost naročnika, njegovih potreb, zmožosti in okusa, konkretnost prostorskega okvira, v katerega se arhitekturno delo navezuje ali ki ga - če v tem okviru s svojo vsebino zavzema pomembnejšo vlogo - preobraža ali celo nadvladuje; dalje sodobnost tehnoloških in tehničnih rešitev in materialov, ter predvsem tudi subtilno avtorsko zaokrožitev in interpretacijo celote.

V nadaljevanju si zastavimo še vprašanje o medsebojnem odnosu med izvornim in izvirnim v arhitekturnem delu: na kakšen način se izvorno in izvirno prepletata tekom arhitekturnega razvoja? Vprašanje nas napotuje k proučitvi osnovnih značilnosti razvoja oblikovanega okolja, in pri tem bomo izhajali iz časovne in vsebinske razčlenitve tega razvoja, ki smo jo podali že v preteklosti (14).

Kako si pravzaprav človek prične ustvarjati lastno bivališče? "Tako kot v vseh drugih umetnostih tudi v arhitekturi izvirajo vsi njeni zakoni in principi iz narave, katere logični procesi jih jasno določajo." (15) "Ravnine, griči, hribi, vode in podnebne razmere skupaj s sestavo zemlje dajejo osnovne možnosti za človekovo naselitev. Glede na svoje sposobnosti in na svoj poseben pogled na način življenja (kmet, poljedelec, pastir, rudar,...) si skuša prilagoditi to naravne danosti." "V gozdu nabere nekaj odpadnih vej, ki so kar pravi material za njegov namen. Izmed njih izbere štiri najmočnejše, jih dvigne pokonci in razpostavi v kvadrat. Čez njihove vrhove položi naslednje štiri veje, čez to pa dvigne z obeh strani še po eno vrsto, ki se nagibajoč druga proti drugi srečajo prav v njihovi najvišji točki. Nato to obliko strehe prekrije z listjem, in sicer tako na gosto, da skozi ne moreta prodreti niti sonce, niti dež. In potem se človek vseli v svoj novi dom." (17) Zgrajeni koči, bi lahko nadaljevali, se kaj kmalu ob bok pridruži koča soseda in njej naslednja; izoblikuje se naselje.
Izhajajoč iz svojih notranjih lastnosti in vzgibov, potreb ki jih je čutil na določeni stopnji svojega razvoja, ter s prilagajanjem narave in njenih danosti ("z materialno transformacijo narave v zgradbe"; Quatremere de Qincy) si je tako človek izoblikoval svoja prva umetna bivališča zunaj prostora naravne votline in svoja prva naselja; tu se v okviru obeh počuti razmeroma varno in (stopnji razvoja primerno) udobno, in oboje tako ščasoma preraste v prvi človekov z lastnimi rokami ustvarjen dom. S tem pa si je človek tako izoblikoval tudi začetno predstavo o podobi tega bivališča (izoblikoval besedo "hiša" in zametek pojma "dom"); zastavil je torej tudi pojem izvornega.

"Vzporedno z željo po prilagajanju narave svojim potrebam nastane takoj tudi želja po gradnji lastnih oblik v bivalnem prostoru. Tako kot v začetku, ko odkrije možnost oblikovanja gline, le posnema bučo ali školjko, da ustvari posodo, so tudi prva bivališča le zavetišča, podobna naravnim jamam, skrivališčem pod nizko rastočimi vejami. Ko pa glineni buči doda nožice, da lahko pod njo kuri, ročaj, da jo lahko prime ali obesi, je že ustvaril svojo, novo obliko. Ko bivališče postavi v bolj pravilni obliki (krogu, ovalu, kvadratu) in začne posamezne dele med seboj povezovati, ko loči med streho in steno, ko napravi vrata, okrog hiše pa postavi ograjo, je že ustvaril svoje oblikovanje bivalnega prostora." (18) Prvotne sestavine svojega bivališča in naselja tedaj vedno bolj nadgrajuje s hotenimi in načrtnimi posegi: z zasnovo bivališča sledi svojim novonastalim potrebam, spoznava in uporablja nove materiale, izumlja nove postopke. Izvorno tedaj razvija z izvirnimi rešitvami.

Vendar pa je razvoj človekovega okolja v začetnem obdobju potekal postopno; ob skromnem znanju in orodjih, ki človeku niso omogočala povsem drugačnih posegov, je oblika človekovega bivališča tudi po več stoletjh še vedno izpričevala razpoznavne značilnosti njegove prvotne koče. Slednje je omogočalo oblikovanje občutka stabilne podobe okolja, in značilne oblike, ki so tvorile to podobo, so tako pričele vse bolj pridobivati aprioren značaj, "naravno avtoriteto resnice" (19), pomen simbola. Tako se je postopoma izoblikovala razmeroma trdna predstava o tem kakšno naj bo bivalno okolje, ali kakšna naj bo človekova hiša. S tem, ko je človek ostajal še vedno navezan na prostor svojega bivanja, pa so te oblike ostale prisotne v oblikovanju bivališča in okolja tudi kasneje, v času, ko bi človek s svojim razvitim znanjem, pridobljenimi izkušnjami in izumljenimi orodji tudi že lahko bistveneje posegel v naravo in začetne naravne forme preoblikoval, ko torej kontinuiteta oblikovanja človekovega okolja ni bila več v celoti utemeljena z objektivnimi zmožnostmi njenega urejanja.
Oblikovanje okolja se je takrat pričelo preobražati od nature k kulturi, od "imitativnega sistema gradnje" (od prilagajanja naravi, od naravnih, organskih form) v "umetnost gradnje" (v prilagajan je narave, k človekovim, umetnim formam, grajenim na izkušnjah že znanega); človek je še vedno gradil z izvirnim razvijanjem izvornega, pri čemer pa si je to izvorno pridobilo vlogo simbolnega. "Potreba je tedaj nadgrajena s simbolno formo; stavbarstvo postane arhitektura." (20)

Nadaljnji človekov razvoj se je sicer odvijal na povsem enak način, kot je potekal tudi doslej: z inovativnim in ustvarjalnim raziskovanjem in izumljanjem, ki mu je omogočalo vse večje nadvladovanje narave, vse večjo neodvisnost od nje, vse večji občutek varnosti in samozavesti, in tako tudi vse manjšo navezanost na okvir domačega kraja. Pri tem so izgubljanje te navezanosti še nadalje pospeševala potovanja in odkrivanja novih dolin, svetov in celin, ter prenašanje njihovih znanj, predmetov in oblik v domači kraj in v svoje življenje. Toda to razvoj je potekal vse hitreje in hitreje: "Magellan in del Cano sta obšla svet v času od 1519 do 1522 v 1083 dneh, Bougainville od 1766 do 1769 v 867 dneh, Phillas Fogg 1872 v 80 dneh, ameriški bombniki 1957 v 45 urah in 19 minutah, John Glenn v letu 1962 pa v 98 minutah in 20 sekundah." (21) Če je v preteklosti uveljavitev bistvenih sprememb potekala v obdobju več rodov, (kar je tudi omogočalo občutek relativne stabilnosti načina življenja in podobe človekovega okolja), se sorodne spremembe vse bolj dogajajo tudi že v obdobju ene same generacije ali še hitreje.
Občutek stabilnosti je tako porušen. In ko se zazdi da je z razvojem tehnike človek naposled zavladal naravi (in se tako počuti varnega že kjerkoli, ne le v zavetju domačega okolja), in ko nam je z razvojem prometnih in infrastrukturnih sredstev Californija enako blizu in enako poznana kot Primorska (in se tako tudi specificna razpoznavnost domačega okolja vse bolj zabrisuje), tedaj se človek zdi dokončno osvobojen navezanosti na fizični prostor svojega bivanja in tudi povezanosti v skupnost soljudi...
Takšni "osvoboditvi človeka" sledi potreba po "osvobajanju prostora": če je človekov dom postal ves svet in v prostoru lastnega bivališča le še stanuje, tedaj ni več potrebe da bi bilo to bivališče kako posebej razpoznavno, in ob njegovem oblikovanju se ne zdi več potrebno navezovati na značilne in razpoznavne arhitekturne oblike. Arhitektura je tedaj izgubila vlogo soopredeljevalke človekovega doma - toda s tem tudi tisto, kar jo je utemeljevalo kot avtonomno umetnost; in vzpostavila se je lahko le še enako kot tudi vse ostale zvrsti umetnosti, kot ena od treh zvrsti likovnih umetnosti. Človekovo bivališče je tako postalo "stroj, v katerem se stanuje" (22), in ki naj bo odet v podobo, ki je le "čista kreacija duha" (23). Zgolj izvirna torej. In ker je osvobojeni človek postal predvsem individuum, subject, ki ne čuti več potrebe, da bi se povezoval v širšo skupnost soljudi, tedaj tudi ni potrebe da bi se človekovo bivališče navezovalo v širšo celoto mesta, in ob načrtovanju posamezne stavbe se zato tudi ni več potrebno ozirati za nastavki fizičnega konteksta tega mesta. Mesto je tako postalo le naključna celota posameznih izvirnih arhitektur, prosto postavljenih v svobodni prostor zelenja, parka; "Moderno".

Potem ko je bila arhitektura opustošena izvornega, ki je omogočalo njeno razpoznavnost in razumljivost, ji je bil odvzet tudi še tisti segment izvornega, ki je njena posamezna dela povezal v enovito širšo celoto; in koncept arhitekturnega snovanja sta od tedaj lahko zastavljala le še preostala segmenta zgolj izvirnega: sodobnost tehnoloških in tehničnih rešitev, ter avtorstvo oblikovalca - "arhitekta".

In kot logična posledica: če se človekova in družbena identiteta in pomen ne izražata več predvsem z identiteto in kvaliteto njunega bivalnega okolja, v njunem domu, (kot je to identiteto vzpostavljal "neosvobojeni" človek), tedaj je tudi arhitektura izgubila vlogo reprezentanta največjih človeških in družbenih dosežkov. Ali kot bi tudi lahko (nekoliko vulgarno?) rekli: "arhitektura je v svoji tradicionalni funkciji producenta in nosilca utopij in ideologij izstopila iz kapitalističnega razvoja." (24)

Zdi se da na tem mestu lahko sklenemo tudi razumevanje narave medsebojnega prepleta izvornega in izvornega tekom arhitekturnega razvoja, in tudi vloge Moderne v tem procesu: izvorno in izvirno se med seboj prepletata, tako da se izvorno postopoma umika v ozadje in v ospredje stopa izvirno; podobno kot splošne značilnosti razvoja prehajajo od naravnega k umetno oblikovanemu, od nature h kulturi, se tudi izvorno in izvirno prepletata od izvornega, izvirnega nadgrajevanja izvornega (izvirnega izvornega), k zgolj izvirnemu. In mesto Modernega urbanizma (kot mesto Modernega cloveka), ki predstavlja skrajni pol tega razvoja, ne premore več resničnega izvornega; izvornost Modernega mesta se v resnici vzpostavlja v njegovi izvirnosti...

Na kakšen način pa bi bilo potrebno zastaviti to prepletanje izvornega in izvirnega v konkretnem arhitekturnem delu pri nadaljnjem oblikovanju prostora? In tudi: na kakšen način tedaj zastaviti kontekst bodočih posegov v mesto Nova Gorica?

Lahko bi rekli da se nam ponujajo trije možne smeri nadaljnjega arhitekturnega (in urbanističnega) snovanja:

a. če živimo v družbi racionalističnega značaja, ki duhovno utemeljenih vrednot skorajda ne pozna več (ki, kot bi dejal Mali princ, ne zmore več gledati s srcem), in v svetu, ki skorajda ne pozna več avtonomnih pomenov in oblik (kjer je mesto postal ves svet), tedaj se na eni strani zdi da bi bilo logično izhajati iz teh značilnosti, brez teženj po njihovem prevrednotenju. Družbi kot skupku osvobojenih posameznikov tedaj ustreza mesto kot količinski seštevek posameznih arhitektur. Ne obstajata več splošni pojem mesta kot kraja domovanja družbene skupnosti, niti splošna (skupna) predstava o tem mestu, obstajajo le še povsem individualna, med seboj različna si konkretna mesta. Temeljni princip nadaljnjega arhitekturnega snovanja tedaj predstavlja le pečat individualnega, avtorskega, izvirnost (izvirno kot izvorno). "Če niso več možni veliki dogodki, tedaj ostajajo samo še osebne pripovedi. Ostaja samo avtor, sam s svojim delom. Avtor do avtorja, delo do dela, razlike." (25)

In rekli bi, da se prav v slednjem skriva tudi bistvo teze o modernem urbanizmu in prvotni zasnovi mesta Nova Gorica kot izvornem kontekstu mesta: takšen kontekst izvornega torej v resnici oblilkujeta bodisi le posamezna segmenta izvirnega (če sta mestu izvorna moderni urbanizern in arhitektura), bodisi izvirno v celoti (če je mestu izvorna njena prvotna prostorska zasnova). A če pristanemo na to tezo, potem nas bo oblikovanje nadaljnjega razvoja mesta vodilo v dve smeri: če naj bi kontekst izvornega zastavljal moderni urbanizem, v privzemanje vseh njegovih principov, vključno z očitno negativnimi in mesto razdiralnimi (ohranjanje nepovezanosti celote mesta in posameznih arhitektur, kot ga nujno zastavlja načelo vmeščanja izoblikovanih objektov v svobodni prostor zelenja; ohranjanje fluidnosti in nedorečenosti tako izoblikovanega mestnega "prostora", v katerem ne zmoremo več razlikovati med javnim in internim, med trgom in stanovanjskim dvoriščem...). Če naj bi kontekst izvornega zastavlja prvotna prostorska zasnova mesta, pa v njeno apriorno priznavanje in privzemanje, s katerim bomo "arhitekturni model" privzeli za "arhitekturni tip": in v takem okviru nam bo sleherno spreminjanje zasnove - analogno spreminjanju umetniškega dela- neprimerno, in tudi vsa kasnejša odstopanja od prvotne zasnove mesta nam bodo le primer njenega razvrednotenje, ne pa morda v čem tudi možnost nadgradnje ali -bog ne daj- celo prevrednotenja...

Toda: ali nas desetletja "modernega" življenja, v katerih tako pogosto tožimo o brezobličnosti medčloveskih odnosov, "praznosti" našega bivanja in uniformiranosti našega okolja, ne navajajo k potrebi po prevrednotenju takega načina življenja: po obuditvi pojma skupnosti in skupnega, razumevanju pojma svobode kot "so-biti", "biti z ljudmi", in šele znotraj tega "dopuščanja biti"? (26) Ali nas "korekture" osnovnih zakonitosti modernega urbanizma, ki jih je to doživljal že od svojih zgodnjih realizacij (npr. postopno vračanje ideje ulice in slednjič tudi mestnega kareja) (27) ne navajajo k ugotovitvi, da moramo kritično preveri te zakonitosti? Ali nas "drobljenje merila zazidave prvotne zasnove mesta Nove Gorice, ki ga danes ugotavljamo (28), ne navaja tudi k kritični preveri temeljnih izhodišč te prvotne zasnove? Ali neupoštevanje "principa drugega moža", ki naj bi bil osnovni vzvod razvrednotenja prvotne zasnove (29), ni pravzaprav le povsem logična posledica skulpturalnosti moderne arhitekture (in urbanizma kot zgolj posledice take arhitekture) in ali ni tedaj vgrajeno v njeno samo bistvo? In slednjič: ali nam spontana oživitev praznega (na pozidavo čakajočega) prostora ploščadi v središču Nove Gorice v zametek prvega mestnega trga ne nakazuje podzavestne potrebe po oblikovanju javnosti in podzavestno -z antiprostorom modernega urbanizma tako dolgo potlačeno- potrebo po skupnem javnem prostoru, mestnem trgu?
Saj je potrebno, kot pravi Lacan, negativne pojave smisla prišteti k smislu samemu, največ smisla imajo natanko tisti momenti, ko nek diskurz spodleti, ko gre navidez za napako...

b. če naše današnje življenje in bivanje označuje pomenska praznina in uniformiranost, se na drugi strani morda zdi možno izpolniti to praznino s povzemanjem kvalitet, ki so bile izoblikovane v preteklosti (in imajo danes simbolno vrednost). Izhodišče nadaljnjega razvoja bi nam tedaj lahko bilo posnemanje tipičnih form posameznih objektov in mestnih prostorov, brez izrazite potrebe po njihovem navezovanju v širšo celoto ali tudi njihove lastne individualnosti (s katero bi se v takem primeru tipičnost forme kvečjemu zabrisovala).

Arhitekturno delo bi bilo tako zaradi povzemanja že znanega sicer čitljivo in razumljivo, a vendarle ne še tudi vgrajeno v konkretni mestni prostor, zaradi česar bi celota mesta lahko še vedno ostajala nepovezan skupek posameznih objektov; in ne tudi svojsko in individualno, zaradi česar bi bilo naše bivalno okolje lahko še vedno pusto in uniformirano. Posamezen objekt bi sicer praviloma prepoznali kot -naprimer- mestno stanovanjsko hišo, a samo zaradi tega ta hiša vendarle še ne bi bila tudi naš dom; izoblikovano grajeno okolje bi bilo praviloma čitljivo, a to vendarle še ne bi bilo tudi že naše mesto. S prispodobo: "Za poezijo je pač premalo, če obvladamo samo jezik (30). "Nikoli in nikdar se nobena družba, če še tako nostalgična, ni mehanično vrnila k nekdanjim postajam svojega razvoja. Ali se je razvijala dalje, iščoč nove rešitve, nove odgovore na vedno nova zastavljena vprašanja, ali pa jo je počasi pobralo." (31)

c. In slednjič: če danes vendarle znova odkrivamo plasti svoje usodne povezanosti v širso družbeno skupnost, in hkrati vendarle tudi vezi svoje navezanosti na prostor lastnega bivanja in bivanja skupnosti, tedaj se zdi potrebno v današnjem racionalističnem trenutku razmišljanja in bivanja vnovič zastaviti premišljeno iskanje trajnejših resnic: umakniti občudovanja zgolj osebnih pripovedi pred tistimi pripovedmi, ki bi trajnejše resnice lahko vsaj nakazale. Značaj nadaljnjega oblikovanja prostora se tedaj zdi potrebno oblikovati s sintezo skupnega, obče razumljivega, ter izjemnega, osebnega, individualnega. Temeljni pristop nadaljnjega snovanja je tedaj lahko le medsebojni preplet že obstoječih vrednot in ob tem možnosti, ki jih oblikuje konkretnost in inovativno stremljenje k novem: medsebojni preplet izvornega in izvirnega. Arhitekturno delo bo v takem primeru zaradi navezovanja na značilnosti že znanega ostalo podrejeno skupnemu, razpoznavno in razumljivo, a obenem bo prav tako zmoglo postati tudi samosvoje in posebno, omogočalo "vpis" posameznika ali konkretne skupnosti in s tem individualnost bivanja in bivajočega.

Toda s kakšnim značajem medsebojnega prepleta izvornega in izvirnega zastaviti to vnovično iskanje: kaj naj bo znotraj tega prepleta temeljno in kaj specifično, kaj naj bo s čim nadgrajeno? In v kakšnem medsebojnim odnosu naj se dopolnjujejo posamezne plasti izvirnega?

Odgovor smo v preteklosti že poskusali nakazati z vizijo "čitljivega in homogenega grajenega prostora":

Če pojem izvornega zajema zakonitosti arhitekturne tipologije, ki omogočajo da tudi novooblikovane objekte in prostore prepoznamo kot del človekovega bivalnega okolja, tedaj se sleherno konkretno delo, ki želi postati tvoren del tega okolja, lahko razvija le iz okvira teh splošnih zakonitosti; izvorno mora tedaj v procesu arhitekturnega ustvarjanja zavzemati vlogo temeljnega, ki ga z značajem specifičnega nadgrajujejo (in s tem v daljsem časovnem obdobju tudi postopno preoblikujejo) elementi izvirnega. Celovito konkretno arhitekturno delo tedaj lahko nastaja le z izvirnim nadgrajevanjem izvornega.

In ali ni torej vse premalo, če bi želeli kontekst bodočih posegov v mesto Nova Gorica zastavoti le s "kritičnim preverjanjem točk, kjer je Moderni spodletelo in gradnjo novih utopij na teh točkah" (32) - s korigiranjem modernega urbanizma torej, kar bi v najboljšem primeru pomenilo samo korigiranje izvirnega z izvornim?

Dalje: če se celovitost razumevanja konkretnega objekta ali mestnega prostora zaokrožuje z vlogo, ki jo ta zavzemata v širši celoti mesta (v značaju medsebojnega odnosa med konkretnem arhitekturnim delom in deli v njegovi bližini), saj je sleherno posamezno arhitekturno delo vedno tudi del širšega prostorskega organizma, tedaj ima znotraj izvirnega primarni pomen fizični kontekst tega arhitekturnega dela. V odvisnosti od izraženosti in kvalitete tega konteksta, ter na drugi strani značaja arhitekturnega dela, se splošne značilnosti arhitekturnega tipa konkretizirajo (dooblikujejo ali celo tudi delno preoblikujejo) v prilagajanje širšemu mestnemu predelu ali v njegovo osmišljanje all nadvladovanje; s čemer poleg splošne razumljivosti postane arhitekturno delo razumljivo tudi v okviru konkretnega, in s čemer ostaja širša celota mesta tudi ob vsakokratnem novem posegu homogena in enovita.

In slednjič: v splošnem in konkretnem razumljivo arhitekturno delo bo preraslo v soopredeljevalko "mojega doma" ali "našega mesta" le če bo ob tem upoštevana individualnost posameznika ali skupnosti in ob subtilni avtorski zaokrožitvi in interpretaciji celote. "Da je arhitektura umetnost in element v "umetniškem oblikovanju" (C.Sitte) mesta ni dovolj da se podrejamo kontekstu, da se držimo gabarita, da skušamo ujeti lokalno tipiko, da uporabimo novo (oz. staro) gramatiko mesta in "besedni" zaklad mesta (trg, ulice, monumentalne in običajne hiše, arkade, lože, hišni vogali, vhodi, okna, balkoni...). Zamenjava jezika... ni že zagotovilo za umetniškost arhitekturnega dela, ni že zagotovilo, da bo ta hiša postala moj dom in to mesto, ta dezela, moja domovina. Da bo arhitektura originalna in da bo umetniško doživetje, da bo mesto lepo in humano, ne more zagotoviti noben kanon, noben zakon, temveč le posameznikova in kolektivna kreativnost in dostojanstvo." (33)

Kakšne poglede na nadaljnji prostorski razvoj mesta Nova Gorica tedaj oblikujejo navedeni sklepi, kako tedaj zastaviti kontekst bodočih posegov v mesto?

Predvsem bi lahko rekli da mesto ne potrebuje "modela" svojega nadaljnjega razvoja, naj si bi to bil okvir izvirnega (kot izvornega) ali izvornega. Mesto je pač v vsakem svojem obdobju odraz splošnih značilnosti družbe in njenega razumevanja grajenega okolja, ter ob tem predvsem tudi pristajanja na to da so ta razumevanja samoumevna ali prizadevanj po njihovemu nadgrajevanju, osmišljanju; "kompendij organizacijskih in kompozicijskih idej, ki ga nenehno preoblikuje empirija dialektike družbene prakse" (34). "Skratka, arhitektura mesta nastaja po delih, ki se razvijajo iz razmerij med spreminjanjem potreb in kolektivnim spominom..., iz povzemanja vsega pozitivnega in na drugi strani preseganja vsega negativnega, kar iz mesta zgodovinsko izhaja". (35)
Nova Gorica danes nasprotno v prvi vrsti potrebuje (najbrz celo veliko bolj kot katerokoli mesto) predvsem vnovičen razmislek o našem današnjem razumevanju bivalnega okolja, o naši današnji predstavi o mestu in mestnih prostorih, skratka vnovičen razmislek o izvornem. Potrebno se zdi vnovič premisliti tipološke značilnosti vsaj osnovnih mestnih prostorov, premisliti splošno predstavo najprej o tem, kakšno naj bo - naprimer - človekovo mestno stanovanjsko okolje, kakšna naj bo mestna ulica - in šele nato kakšna naj bosta takšno okolje in takšna ulica v konkretnem mestu Nova Gorica.

Tako izoblikovana predstava se bo konkretizirala v okviru obstoječega mestnega prostora v odvisnosti od tega kako bo ta prostor celovito ovrednoten: v stikovanju s potezami prvotne prostorske zasnove se bo to predstava tem potezam prilagajala, heterogena in manj izrazita območja pa bo predvsem prevrednotila. (36) Spreminjajoče se razumevanje prostora se bo tedaj brez izrazitejših zarez navezovalo v obstoječe mestno tkivo in hkrati ohranjalo njegove kvalitetne značilnosti. Mesto bo tedaj kljub spremembam vedno zmoglo ostati tudi homogeno in povezano v celoto.
Nova Gorica tedaj danes potrebuje predvsem tudi neobremenjeno, strpno in celovito ovrednotenje svojega dosedanjega prostorskega razvoja: analizo izhodiščne zasnove, posameznih plasti njene rasti, opredelitev kaj so bila pri tem odstopanja in dopolnjevanja, razvrednotenja in nastavki novih možnosti, tako da bi lahko na tej podlagi razvijali, dograjevali in nadgrajevali današnji prostorski organizem mesta.

In nenazadnje: mesto Nova Gorica bi moralo vprašanjem svojega nadaljnjega prostorskega razvoja, s tem pa predvsem tudi razvijanju arhitekturne stroke, strokovnosti delovanja v njenem okviru, ter vzpodbujanju in uglaševanju kreativnih avtorskih urbanistično-arhitekturnih doprinosov, nameniti neprimerno več -pozornosti, kot mu ga temu namenja ta čas; vsaj del tiste obsežne pozornosti in energije, ki jo sicer namenja svojim ostalim razvojnim projektom, "razvojnim" projektom in razvojnim "projektom". Kajti edino tako utemeljeni, vzpodbujeni in uglaševani doprinosi bodo njen organizem zmogli izoblikovati v homogeno in enovito celoto...

Nič tako zelo bistveno novega, bi pravzaprav lahko pripomnili (čeprav sodeč po uvodnih besedah, to razmišljanje vseeno ni povsem samoumevno); a kakorkoli že: "Ni problem narediti nekaj novega, problem je narediti nekaj dobrega." (37). Tako da bi lahko tudi ponovili besede, ki smo jih v preteklosti že zapisali: ko bomo zmogli tako celoviteje razumeti izvornost Nove Gorice, se bodo tudi trenutno tako aktualne dileme o "mestu moderne" ali "mestu robne zazidave" vendarle pokazale v jasnejši luči... (38)

(1) Torkar V.: Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo mesta. RaziskovaIna naloga. DESSA, Ljubljana, 1987, str. 29 in 13.
(2) Rustja B.: K razumevanju neomodernizma. AB 91/92, 1987, str. 14.
(3) Slovar slovenskega knjižnega jezika, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1975.
(4) Uredništvo AB: Nasilje arhitekture nad mestom, AB 46/47, 1980, str. 4.
(5) Schulz, C.N.: Egzistencija, prostor i arhitektura. Gradjevinska knjiga, Beograd, 1975, str. 36.
(6) Košir F.: Izvorno in izvirno (v arhitekturi ). Naši razgledi, 4.11.88, str. 636.
(7) Plečnik J.; po Košir F.: Izvorno...; str. 636.
(8) Maric S.: Medju javom i med snom, str. V; predgovor k Baslar G.: Poetika prostora. Kultura, Beograd, 1969.
(9) Torkar V.: Dom-hiša-mesto. AB 46/47, 1988, str. 29.
(10) Pirjevec D.: Arhitektura kot umetnost. AB, katalog k razstavi, 1981, str. 18.
(11) Hauser A.: Umetnost in družba; po Vodopivec A.: Vprašanja umetnosti gradnje, KRT, Ljubljana, 1987, str. 46.
(12) Koželj J.: Tipologija mestne stanovanjske arhitekture in njena vzajemnost z morfologijo mestnega prostora. KRT, Ljubljana, 1987, str. 14.
(13) Vodopivec A.., str. 40.
(14) glej Rustja B.: K razumevanju neomodernizma.
(15) Laugier M.A.: Esej o arhitekturi. AB 56/57, 1981, str. 11. Na tem mestu velja vnovič poudariti da arhitektura sledi principom narave in ne neposredno njenim formam.
(16) Fister P.: Umetnost stavbarstva na slovenskem. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1986, str. 374.
(17) Lauier M.A.: str. 11. Laugierjeva poetična prispodoba ostaja neuporabna za natančnega zgodovinarja, a lahko bi rekli da sicer vendarle zgovorno ilustrativna...
(18) Fister P.; str. 374.
(19) Porphyrios D.: Building and Architecture; po Vodopivec A, str. 47.
(20) Porphyrios D.; prav tam.
(21) Auzelle R.: Cours d'Urbanisme; po Marinović-Uzelac A.: Socialni prostor grada. SNL, Zagreb, 1978, str. 25.
(22) Le Corbusier: Ka pravoj arhitekturi. Gradjevinska knjiga, Beograd, str. 83.
(23) Le Corbusier; prav tam, str. 161.
(24) Tafuri M.: Projekt in utopija; po Gantar P.: Usoda arhitekture kot umetnosti. AB 71/72, 1985, str. 37.
(25) Torkar V.: Poslovna zgradba v Sežani. ČIP, 12/1986.
(26) Pirjevec D.; str. 18.
(27) primerjaj z: Košir F: Stanovanjsko okolje kot kompozicijski pojem ali: kako so minevali "novi časi". AB 68/69, 1984, str. 61 in 62.
(28) Torkar V.: Racionalizacija...; str. 73-75.
(29) prav tam; str. 59.
(30) Torkar V.: Dom... ; str. 30.
(31) Košir F.: Preobrazbe oblikovanega prostora (kot del procesov družbene preobrazbe. Strogi doktorski izpit, FAGG, Ljubljana, 1981, str. 119.
(32) Torkar V.: Racionalizacija..., str. 13.
(33) Torkar V.: Dom..., str. 30.
(34) Košir F.: Preobrazbe..., str. 119.
(35) Koželj J.; str. 15.
(36) Dooblikovati ali preoblikovati posamezne mestne prostore ob nadaljnjem razvoju mesta v različen značaj prostora tedaj še ne pomeni nenačelnosti pristopa k mestu. (Primerjaj z Torkar V.: Racionalizacija... ; str. 14).
(37) Torkar V.: Dom...; str. 29.
(38) Rustja B.; str. 17.